Študentski b(r)logič

Kdo sem? Kaj počnem na tem svetu? Zakaj živim? Kdo me bo imel neskončno rad?

To so vprašanja, ki se rodijo in razvijajo v moji glavi, ko sem žalostna. Ko mi nekaj ne gre po načrtih. Na ta vprašanja si ne znam odgovoriti, niti se ne trudim preveč, da bi si znala. Samo razmišljam o tem in se smilim sama sebi… Pa zakaj se ravno meni to dogaja… samo meni… zakaj so vsi tako srečni in se jim uresniči vse kar si želijo??? Ko sem žalostna in na tleh se sovražim… Sovražim vse okoli mene… Brez pravega razloga, pravzaprav. Vse mi gre na živce… vsi mi gredo na živce… kako me kdo pogleda, kako kdo na glas diha, kakšne korake kdo dela, kako je oblečen, kako je nasmejan……. Kdo bi vedel kaj vse jaz takrat razmišljam.. veliko je tega… saj ob takšnih trenutkih samo razmišljam in razmišjam… o vsem slabem, ki se mi dogaja… Se mi zdi, da vse te slabe misli nekako izginejo, ko zaspim ( po dolgem razmišljanju tudi v postelji)… zbudim se vsa nova in vseh teh misli in vprašanj ni več… Kam so šla? Odšla so z mojimi sanjami, ostale pa so samo lepe misli…. Zjutraj se veselim novega dneva… Ni več me ne skrbijo vprašanja -Kdo sem, zakaj sem…..- Vse je preprosteje in lepše! Se bo že našel kdo, ki me bo imel rad tako kot sem… zavem se, da je veliko ljudi veliko bolj nesrečnih kot jaz… oni imajo veliko bolj resne težave… V bistvu imamo vsi kakšen dan, ki je obdan s slabimi mislimi… s tem se spopadamo vsak na drugačen način… eni bolje drugi slabše!

Po mojem bi vsi morali več delati na tem, da bi bili ves čas srečni in nasmejani…. saj s temi žalostnimi dnevi ne delamo dobro nikomur… Ne sebi in ne ljudem okoli nas.

Jaz bom poskušala…. se trudila… poskušala bom biti nasmejana 365 dni v letu… ne samo 300 dni!

Verjetno bom tako bolj zadovoljna sama s sabo… Zakaj bi sploh bilo treba vedet, kdo smo in zakaj smo..

Važno, da smo… al kako…

Za vse tiste, ki niste tega ugotovili sami… vam povem… danes je eden takšnih dnevov!

Pa ADIJO

Te zadnje dni me prelevajo mešani občutki. V nekaj trenutkih ti lahko narava uniči popolnoma vse. Uniči ti pridelek, hišo, avto… Mi doma nimamo kmetije in ne živimo od tega. V petek zvečer nam je uničilo sicer ves pridelek na vrtu, podrlo nekaj dreves… vendar nam to ne predstavlja večje škode… Kakšno škodo ta hurikanski veter in toča predstavlja hmeljarjem, živinorejcem… pa si lahko vsi skupaj samo predstavljamo. V naši občini je bilo najhuje… Veter je odkrival strehe in ruval drevesa, voda je zalila številna poslopja…pravijo na 24ur.com. Hmeljarji so ravno bili pripravljeni za obiranje hmelja… sedaj lahko vse lepo pospravijo.. ostali so brez hmelja, brez zaslužka in najhujše brez žičnic… Kdo bo to postavljal nazaj… in kdaj bo hmelj zrasel nazaj, da bo dober za prodajo…se vsi sprašujejo… toča je stolkla tudi vso krmo za živino… in dejansko imajo največ škode kmetje. Kdo vsega tega ji videl na lastne oči, se najbrž ne zaveda vse škode… Kmetje stojijo sredi podrtih žičnic in se zaskrbljeno držijo za glavo… verjetno trenutno ne vidijo rešitve. Še huje je tam, kjer je odkrivalo strehe hiš. Najbolj je prizadeta OŠ Braslovče, kjer je odkrilo streho in je voda uničila notranjo opremo šole. Kaj takšnega v Savinjski dolini ne pomnijo niti starejši ljudje. Katastrofa. Kakšno moč ima narava.

Jaz sem vso to grozo doživljala v avtu sredi ceste. Mislim, da nisem doživela ničesar bolj groznega. Toča tolče po avtu, ti ne moreš nikamor in samo upaš, da bo avto zdržal točo v velikosti lešnikov. Še bolj me je pa bilo strah vseh tistih velikih dreves, ki so se majali levo desno… veje so padale dol… in imeli smo veliko srečo, da se kakšno drevo ni podrlo na nas.

Vsi, ki živimo v teh krajih smo vsak na svoj način ogorčeni in samo opazujemo razdejanje okoli nas. Koliko škode je vse to prineslo, bomo videli šele v naslednjih dneh… vendar, če pogledamo… streho je odneslo iz več kot 200 objektov, podrtih je 21 hmeljskih sušilnic in 120 hektarjev žičnic, letošnji pridelek hmelja je popolnoma uničen. Verjetno bo škoda za več tisoč evrov.

Dodajam nekaj slik, da si boste ob mojih besedah lažje predstavljali:
naš fižol….

naše podrto drevo..

podrte žičnice…. tu so bile prej na levi in na desni žičnice polne hmelja…

uboga koruza…

pred našo hišo…

vrtiček za katerim žaluje predvsem moja mami…

…

Nasmeh kot petje ptic.
Nasmeh kot šelestenje trav.
Nasmeh kot potok žuboreč.

Sprašujem se,
komu namenjeno je petje ptic,
komu namenjeno potoka žuborenje,
komu namenjeno je šelestenje trav?

Le komu boš podaril svoj nasmeh?

Zazrem v oči se tvoje.
Pogled kot biserov lesket.
Zazrem v ustnice vabljive,
njih sliši se šepet.

Kot nežen veter božajo besede tvoje.
Kot trave lesketajo se v rosi.
Kot sonce , ki me greje,
besede tvoje, gredo mi do srca.

Približaš mojemu se licu.
Začutim nežen dah.
Začutim sapo, ki me boža.
Zaznam vonj tvojih las,
že vem, da to si ti.

Prišel si z vetrom.
Prišel s travami pojočimi.
Prišel s poletjem.
Tu si, ostani, ne odidi,
bodi ta trenutek moj.

Dotik in božajoči prsti,
dotikajo se gladke kože.
Zasliši nežno se drhtenje.
Zasliši bitje se srca.

Obstaneva, prisluhneva.
Ne sliši se ničesar več.
Le midva sva,
ljubiva se,
šepeta trav več ni …

(nevem avtorja.. našla na netu)

Objavljam pa tole zato, ker lahko s svojim nasmehom marsikomu polepšaš dan!!! Zato se SMEJTE in vsakemu mimoidočemu namenite en nasmeh! :) Mogoče boste presenečeni koliko nasmehov vam bodo vrnili!

Sedim v enem bolj znanih kafičev, tu v Ajinevols-iji. Pred sabo imam lepo modro šalčko v njej pa nič drugega kot kavo, seveda. Na moji desni ni nikogar, na levi pa prav zanimiv, mlad par. Ona vsa urejena, kot bi šla na gala večer. On urejen, kot se spodobi za v kafič. Saj ne da bi zanalašč vlekla na besede, vendar nekako imata oba tak prodoren glas, da ga z lahkoto slišiš, tudi, če ne sediš 1 m stran. Ona mu razlaga kako sta se Oknaj in Aktem spet sprla in tokrat ni kriva Oknajeva lenoba, ki jo opazi samo Aktem, vendar bi naj tokrat Oknaj prav veselo, brez slabe vesti vsak večer hodil pod rjuhe k drugi. Medtem, ko ona razlaga in on nekako v pol snu posluša njeno nakladanje, jaz prav počasi srkam svojo, že nekoliko mrzlo, kavo. Poskušam odmisliti ta njen že nekoliko nadležen glas in ropotanje kozarcev, krožničkov in se potopiti v svoj svet. Kjer ni nadležnih glasov, ne ropotanje kozarcev, krožničkov in šalčk, ampak samo nežni glasovi, prijetne zgodbe, simpatični in nič tečni ljudje. Ko sem že skoraj v tem svojem svetu me hočeš ali nočeš zmoti, sicer prijetna, ampak v tem trenutku ne preveč zaželjena, natakarica. Ampak ko bi vsaj bilo kaj pomebnega, ne, prišla me je vprašati, če mogoče želim še kaj naročiti. Okej, prijazno sem jo odslovila in samo še zavpila račun, prosim. Ampak se mi zdi, da če bi kaj rabila bi jo že poklicala. No, pa je šel neznano kam moj čas, ki sem ga imela za kavo in sanjarjenje. Kava je že bila, sanjarjenje pa bo moralo počakati na drug trenutek, ko bom sama. Plačam račun in počasi odidem. Med odhajanjem še na hitro poškilim za sosednjo mizo in vidim, kako se je ona končno ustavila in pustila nekaj besed tudi njemu. Očitno sta boljši in ne tako nadležen par, kot sem jaz najprej mislila. Ko stopim iz kafiča se naenkrat začne nova zgodba…….

Se nadaljuje…..